Otroci se v svojem zgodnjem otroštvu soočajo z različnimi prehodi. Tudi raziskave (Balduzzi et al., 2019) so jasno pokazale, da mehki prehodi pripomorejo k dobremu počutju otrok in njihovih staršev. Eden od ključnih elementov k doseganju tega cilja je ustrezen prenos informacij med vsemi udeleženimi (otroki, starši, strokovnimi in vodstvenimi delavci). Ti med seboj prenašajo in izmenjujejo znanja, izkušnje in pričakovanja drug do drugega - in v situacijah tako na vertikalni kot horizontalni ravni (npr. med domom in vrtcem, med vrtcem in šolo).

 

Izkušnje s strokovnega usposabljanja na Finskem

V zapisu predstavljamo izkušnje finskih partnerjev, s katerimi sodelujemo v projektu InTrans. Usposabljanje za različne profile strokovnih delavcev, ki se ukvarjajo z mehkim prehodom otrok med različnimi učnimi okolji, je potekalo jeseni 2020 in spomladi 2021. Udeleženci usposabljanja so odgovorni za vodenje oz. mentorstvo pedagoških dejavnosti, vključno s prehodi, bodisi na ravni enote, v občini ali posamezni regiji.

Prenos informacij je bila ena od tem, ki so jih preučevali na omenjenem strokovnem usposabljanju. Da bi identificirali trenutne prevladujoče prakse, so udeleženci analizirali običajne načine prenosa informacij na ravni vrtca in šole v lastni občini. Pregledali so tudi sredstva,  ki jih pri tem uporabljajo. Med drugim so se spraševali:

• Katere informacije si običajno izmenjajo?

• Kakšen je namen prenosa informacij?

• Med kom poteka ta izmenjava informacij?

• Ali imajo udeleženci v tej izmenjavi kakšna navodila, kako naj se pripravijo na prenos informacij?

• Kako uporabijo informacije, ki jih pridobijo v tej izmenjavi?

• Kako ocenjujejo prakse prenosa informacij?

 

Odgovori udeležencev kažejo, da so bile prakse precej podobne v vseh okoljih, saj so vsi uporabljali standardne obrazce. Ti naj bi bili nevtralni, da bi ohranjali objektivnost informacij, vendar se udeleženci s tem niso povsem strinjali. Vsebinska analiza, ki so jo opravili, jim je namreč pomagala zaznati številne interpretacije in pričakovanja do otrok, učenja, prioritetnih informacij, ki se jih z omenjenim obrazcem pridobi. Zaradi takih pomanjkljivosti lahko  obrazci močno uokvirjajo interakcijo, ki poteka v situacijah prenosa informacij. Prav tako lahko zaradi tega postavljenega okvirja vplivajo tudi na interakcijo s starši, ki imajo v pogovoru možnost samo odgovarjanja na vnaprej oblikovana vprašanja iz obrazca. Poleg tega se v takšnih dokumentih pogosto uporablja strokovni jezik, ki tudi lahko vpliva na sodelovanje in odziv staršev. Prenos informacij torej poteka v zelo omejeni obliki, ki jo definirajo vnaprej določeni dokumenti. So pa kljub temu to še vedno najbolj pogoste prakse pridobivanja informacij o otrocih v času prehoda – ni takih, ki bi poudarjale kontinuiteto in daljši proces, v katerem bi prišlo do prenosa informacij med relevantnimi udeleženci.

V tem procesu igra glas otroka velikokrat precej majhno vlogo. Omenjeni obrazci pa se pri spremljanju razvoja otroka bolj osredotočajo na njegove akademske veščine. Igra in širša slika dobrega počutja otroka v te dokumente in razpravo nista bila vključena.

Prakse prenosa informacij lahko povezujemo z različnimi zadevami: lahko interpretiramo navade, interese in potrebe otroka v času prehoda. Omogočajo nam tudi vpogled o prevladujočih izobraževalnih praksah institucij, med katerimi prehaja otrok, ali v okolje, iz katerega prihaja. Nazadnje pa jih lahko povezujemo tudi s pričakovanji staršev in strokovnih delavcev do otroka in funkcije posamezne izobraževalne ustanove.

Udeleženci so videli analizo praks prenosa informacij kot pomembno vsebino usposabljanja, saj jih je ta razprava spodbudila h kritični obravnavi te prakse, ki jo bodo v prihodnje tudi na podlagi pridobljenih rezultatov skušali spremeniti. Zato je pomembno, da razmišljamo o tem, kakšen vpliv na vse vpletene imajo lahko različni načini prenašanja informacij ob prehodu otrok med učnimi okolji. In kako si ob tem razlagamo otroka in njegov razvoj ter čigav glas se sliši in upošteva, ko dobljene informacije prenašamo v  prakso.

 

Avtorica: Kirsti Karila, (Univerza v Tampereju, Finska)

 

 
Reference:

Alasuutari, M.& Karila, K. (2010). Framing the Picture of the Child. Children & Society, 24 (2), 100-111.

Balduzzi, L., Lazzari, A., Van Laere, K.., Boudry, C., Režek, M., Mlinar, M., & McKinnon, E. (2019). Literature Review on Transitions across Early Childhood and Compulsory School Settings in Europe. Ljubljana: ERI. 

Heiskanen, N., Alasuutari, M. & Vehkakoski, T. (2021). Intertextual Voices of Children, Parents, and Specialists in Individual Education Plans. Scandinavian Journal of Educational Research, 65 (1), 36-53. DOI: 10.1080/00313831.2019.1650825 Open Access.

Karila, K. & Alasuutari, M. (2012). Drawing Partnership on Paper: How do the Forms for Individual Educational Plans Frame Parent-Teacher Relationship? International Journal about Parents in Education, 6 (1), 15–27. Open Access.