Vpliv krize Covid-19  in ukrepov za preprečevanje pandemije na otroke in družine

Čeprav se vplivi krize Covid-19 interpretirajo predvsem prek zdravstvenih in ekonomskih kazalnikov, je pomembno izpostaviti širši vpliv pandemije ter ukrepov, ki so bili sprejeti kot posledica boja proti njej, na otroke in njihove družine. Tudi v »običajnih« okoliščinah kompleksnost izzivov, s katerimi se družbe danes spopadajo, močno vpliva na družine in posledično na mlajše otroke: povečuje se stopnja revščine, sistemi socialne skrbi slabijo, povečujejo se neenakosti med družinami.8 V kriznih časih - kot trenutna kriza COVID-19 - pa je kompleksnost izzivov še večja.

Med ukrepi, ki so bili sprejeti z namenom zajezitve krize, so imeli na družine gotovo največji vpliv zaprtje vrtcev in šol v kombinaciji s spremembami na področju zaposlitve (odpuščanja, čakanje, delo na domu).

Ti ukrepi so vodili k vrsti težav, ki jih lahko rešujemo zgolj na sistemskem nivoju ter ob skrbni koordinaciji dela različnih resorjev na lokalnem nivoju. Kriza je pokazala, da je za uspešno naslavljanje raznolikih potreb, ki jih imajo družine, potrebno dobro usklajevanje med različnimi sektorji (šolstvo, zdravstvo, sociala) in oblikovanje pristopov, ki celostno podprejo družine v vsej kompleksnosti njihovih potreb in ki v času krize postanejo še bolj izrazite. 

Zakaj je potreba po celovitih sistemih podpore v obdobju zgodnjega otroštva nujna

Prenatalno obdobje in obdobje do osmega leta starosti je eno najpomembnejših obdobij v človekovem življenju, saj  se takrat oblikujejo temelji za njegov razvoj. Za ta čas je značilen hiter razvoj možganov in pridobivanje temeljnih znanj in veščin, pomembnih v kasnejšem življenju.12 Obstaja vedno več dokazov o pomenu zgodnjega otroštva v življenju posameznika in o koristih, ki jih kakovostne, celostne in povezane storitve v tem času prinašajo otrokom in družinam, skupnostim, občinam, pa tudi gospodarstvu.14

Investicije v učenje in razvoj v najzgodnejšem obdobju dokazuje tudi Nobelov nagrajenec za ekonomijo J. J. Heckman, ki je razvil model ekonomske upravičenosti investiranja v družine in servise za najmlajše otroke. Iz krivulje na spodnji sliki je razvidno, da je investicija tem bolj povrnjena, čim prej začnemo vlagati v človeški kapital.5

 

Tudi rezultati številnih raziskav kažejo, da imajo kakovostni programi predšolske vzgoje pozitiven učinek na otrokov razvoj, učenje in uspešnost v nadaljnjem šolanju ter pri spodbujanju socialne kohezije.1,2,3,4,6,9,11,13,17 Raziskave tudi kažejo, da morajo biti visokokakovostni programi predšolske vzgoje, če želimo, da dosežejo spremembe, zagotovljeni otrokom že od rojstva dalje, saj je, kot smo že zapisali, prvih nekaj let otrokovega življenja najbolj formativnih v smislu ustvarjanja temeljev za življenjske navade in vzorce.10,13,15,16 Visokokakovostni programi predšolske vzgoje morajo biti tudi del celovitega sistema skladnih javnih politik, ki povezujejo predšolsko vzgojo z drugimi programi podpore, npr. z zdravstvenimi, socialnimi, kulturnimi In drugimi storitvami, ki zadevajo blaginjo predšolskih otrok in njihovih družin.4 Te povezave med predšolsko vzgojo in drugimi programi podpore, ki so na voljo družinam s predšolskimi otroki, so še posebej pomembne za otroke iz družin z nizkimi dohodki ali za otroke iz prikrajšanih okolij, saj imajo potencialne koristi vključenosti v predšolsko vzgojo pri njih še močnejši učinek kot pri njihovih vrstnikih, ki prihajajo iz spodbudnejših okolij.7

Prizadevanja za oblikovanje celovitih politik na področju otrok in njihovih družin so ključnega pomena za izboljšanje otrokovega življenja in zagotavljanje njihovega družbenega in čustvenega razvoja v času krize, ki jih lahko povzroči pandemija. Verjamemo, da so občine v tem obdobju spoznale, da so celoviti pristopi ključni pri reševanju dilem, ki izhajajo iz krize.

PRIMOKIZ – celosten pristop podpore družinam na lokalnem nivoju

Priložnost za začetek razvoja celovitega pristopa je tudi pobuda PRIMOKIZ, za katero še vedno iščemo nekaj zainteresiranih občin.

Če bi vas iniciativa zanimala, nam lahko pišete na: korakzakorakom@pei.si. 

Modelni pristop PRIMOKIZ temelji na ideji, da morajo politike in storitve na področju zgodnjega otroštva ustrezati specifičnim potrebam vseh otrok in družin v občini ter da da mora njihovo izvajanje potekati usklajeno. Da bi to dosegli, morajo biti na lokalnem nivoju razvite celostne strategije, ki otroka in družino postavljajo v središče. Pristop PRIMOKIZ lokalnim deležnikom pomaga razvijati celovite in odzivne strategije na področju zgodnjega otroštva, pri čemer upošteva horizontalno in vertikalno mreženje. Strategija stremi k povezovanju različnih sektorjev in storitev (šolstvo, zdravstvo, sociala), namenjenih družinam z mlajšimi otroki.

Pristop PRIMOKIZ je že bil implementiran v Švici, Nemčiji in Romuniji, tako da bomo v Sloveniji gradili na njihovih dobrih praksah, hkrati pa bo pristop prilagojen slovenskemu kontekstu.

V Sloveniji bo iniciativa potekala na lokalni ravni, v osmih zainteresiranih občinah, kjer bo vsaka od njih v naslednjih dveh letih razvila strategijo »družinam z mlajšimi otroki prijazna občina«. Preko pripravljene strategije bo promovirala kvaliteten celostni razvoj predšolskih otrok. Posledično bo izboljšala kvaliteto bivanja za družine z mlajšimi otroki in na splošno višala standard bivanja v občini.

Prispevek je nastal v sodelovanju z mednarodnimi projektnimi partnerji ISSA.

                                                                    

***

Viri oz. kje lahko dobite še več informacij:

Integrirane podporne programe smo raziskovali tudi v projektu Skupaj – podpiranje ranljivih otrok preko integriranih storitev (INTESYS).

  1. Andersson, B. (1992). Effects of Day-Care on Cognitive and Socioemotional Competence of Thirteen-Year-Old Swedish Schoolchidren. Child Development, 63, 1, 20–36.
  2. Broberg, A. G., Wessels, H., Lamb, M. E. in Hwang, C. P. (1997). Effects of Day Care on the Development of Cognitive Abilities in 8-Year-Olds: A Longitudinal Study. Developmental Psychology, 33, 1, 62–69.
  3. Burchinal, M. R., Roberts, J. E., Riggins, Jr. R., Zeisel, S. A., Neebe, E. in Bryant, D. (2000). Relating Quality of Center-Based Child Care to Early Cognitive and Language Development Longitudinally. Child Development, 71, 2, 339–357. Dostopno na: http://www.jstor.org/stable/1131994
  4. Eurydice (2009). Tackling social and cultural inequalities through early childhood education and care in Europe. Brussels: EACEA.
  5. Heckman, J. J. (2006). Skill formation and the economics of investing in disadvantaged children. Science, 312, 1900–1902.
  6. Lamb, M. E. in Ahnert, L. (2006). Nonparental child care: Context, concepts, correlates, and consequences. V: W. Damon, R. M. Lerner, K. A. Renninger, I. E. Sigel (ur.). Handbook of child psychology (Vol. 4) Child psychology in practice (str. 950–1016). New York: Wiley.
  7. Lazzari, A. in Vandenbroeck, M. (2013). Literature Review of the Participation of Disadvantaged Children and Families in ECEC Services in Europe. V: J. Bennett, J. Gordon in J. Edelmann (ur.). ECEC in promoting educational attainment including social development of children from disadvantaged backgrounds and in fostering social inclusion. (str. 27-37). European Commission: DG EAC.
  8. Loeb, S., Fuller, B., Kagan, S. L., Carrol, B., Carroll, J. in McCarthy, J. (2003). Child Care in Poor Communities: Early Learning Effects of Type, Quality, and Stability. Cambridge, MA: National Bureau of Economic Research. Dostopno na: http://www.nber.org/papers/w9954.pdf
  9. Marjanovič Umek, L. in Fekonja Peklaj, U. (2008). Sodoben vrtec: možnosti za otrokov razvoj in učenje. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.
  10. McCain, M. N., Mustard, J. F. in Shanker, S. (2007). Early Years Study 2: Putting Science into Action. Toronto Ontario: Council for Early Child Development;
  11. NICHD (National Institute of Child Health and Human Development) Early Child Care Research Network (2000). The Relation of Child Care to Cognitive and Language Development. Child Development, 71, 4, 960–980. Dostopno na: http://onlinelibrary.wiley.com/store/10.1111/1467-8624.00202/asset/1467-8624.00202.pdf?v=1&t=i6o3mu9a&s=9221c58f0d10676b3274082cec8f5d39a548456e
  12. NSCDC (National Scientific Council on the Developing Child). (2007). The science of early childhood development: Closing the gap between what we know and what we do. Boston, MA: NSCDC.
  13. Sylva, K., Melhuish, E., Sammons, P., Siraj-Blatchford, I. in Taggart, B. (2004). The Effective Provision of Pre-School Education (EPPE) Project: Final Report. London: University of London, Institute of Education.
  14. UNICEF, ECD section. (2014). Early Childhood Development in Emergencies: Integrated Program Guide. New York: NY Unicef. Dostopno na: https://www.unicef.org/earlychildhood/files/Programme_Guide_ECDiE.pdf
  15. Young, M. E. (1995). Investing in young children. World Bank Discussion Papers. Washington, D. C.: The World Bank.
  16. Young, M. E. (2002). Introduction and Overview. V: M. E. Young (ur.). From Early Child Development to Human Development – Investing in Our Child Future. (str. 1-19). Washington D.C.: The World Bank.
  17. Zupančič, M. in Kavčič, T. (2007). Otroci od vrtca do šole: razvoj osebnosti in socialnega vedenja ter učna uspešnost prvošolcev. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.